V zavesti sodobnega človeka je vse bolj prisotno spoznanje, da varovanje okolja ni le modna muha, ampak nuja. Problem predstavlja predvsem človekov odnos do narave, posledice njegovega delovanja pa se vedno bolj kažejo na okolju in že vplivajo na kakovost našega življenja. Živimo v družbi, ki živi hitreje, ki potrebuje in kupuje več. Vsak izdelek in njegova embalaža pa razmeroma hitro končata kot odpadek na deponiji, saj je smetiščna usoda zapisana že skoraj v vsak izdelek.
Odpadki so eden ključnih sodobnih okoljskih problemov. Njihova količina je glede na obstoječe možne okoljske tehnične rešitve ter glede na obstoječo okoljsko ozaveščenost in pripravljenost ljudi za drugačno ravnanje delno nepotrebna. Nepotrebna količina odpadkov ima dve posledici, in sicer pretirano trošenje naravnih virov in pretirano degradacijo okolja. V preteklosti je bila večinoma v ospredju zaskrbljenost zaradi predvidenega izčrpanja neobnovljivih naravnih virov, zdaj pa je vse bolj žgoče tudi vprašanje nastajanja odpadkov, ki degradirajo obnovljive naravne vire, zmanjšujejo biotsko raznolikost ter ogrožajo zdravje ljudi in življenje nasploh.
Zmanjšanje nastajanja odpadkov v celotnem krogu produkcije in potrošnje ter sortiranje odpadkov, ki je pogoj za njihovo recikliranje, sta ključni usmeritvi v strategiji ravnanja z odpadki. V tem pogledu pa bo morala Slovenija še veliko narediti. Rezultati raziskav o ekoloških razmerah kakovosti življenja v bivalnem okolju Slovenije in javno mnenje so pokazali, da je v porasti delež prebivalcev, ki jih vse bolj moti slaba kakovost okolja.
Preudarno ravnanje z odpadki
Odpadki so naša skrb, saj smo njihovi povzročitelji. Ponujena nam je možnost, da svoje odpadke ločimo in s tem zmanjšamo količino odloženih odpadkov. Čisto in urejeno okolje je vrednota, za katero si moramo prizadevati vsi. To pa je nedvomno povezano s spremembo našega odnosa do okolja. Odpadkov je vedno več in prostora na odlagališčih zmanjkuje. Zavedati se moramo, da je treba problem začeti reševati hierarhično, torej najprej pri njegovem izvoru, kjer gre predvsem za zmanjšanje količine odpadkov in celo preprečevanje nastajanja odpadkov. Pri tem gre seveda tudi za spremembe pri izdelavi izdelkov in visoko okoljsko ozaveščenost prebivalstva. Že v samem gospodinjstvu se namreč lahko zmanjša količina odpadkov z izbiranjem izdelkov za večkratno uporabo, brez nepotrebne ali vsaj s povratno embalažo, dolgo življenjsko dobo in podobno. Tukaj lahko posamezniki največ naredimo ravno kot potrošniki, ki izdelke izbiramo svobodno in s tem ko kupujemo, tudi glasujemo za določene izdelke.
Naslednji korak je ponovna uporaba izdelkov, ki mu sledita še ločeno zbiranje in recikliranje, ki pa je ravno posledica našega uspešnega ločevanja odpadkov. Ločeno zbiranje odpadkov je eden izmed zelo pomembnih korakov k reševanju obremenjevanja okolja. Vse več ljudi se zaveda moralne odgovornosti do okolja in že ločeno zbira odpadke, saj se zavedajo, kako pomembno je tako ravnanje za ohranjanje okolja.
Ločevanje odpadkov je podlaga za izvajanje postopka recikliranja oziroma predelave odpadkov. Odpadki, ki bi sicer končali na odlagališču in bremenili naše okolje, postanejo v drugačni obliki spet uporabni. Surovine, ki jih zberemo ločeno (papir, steklo, pločevinke in plastenke), se namreč vrnejo v ponovno uporabo oziroma se reciklirajo. S tem razbremenimo odlagališče odpadkov, ohranimo naravna bogastva (npr. gozd) in zmanjšamo porabo energije. Biološke odpadke lahko kompostiramo ter predelamo v kakovosten humus, ločeno zbrani nevarni in kosovni odpadki pa bodo deponirani po predhodni razgradnji, tako da ne bodo predstavljali nevarnosti za naravo in človeka. Z ločenim zbiranjem odpadkov torej industriji zagotovimo stalen vir dragocenih surovin in energije, odlagališče pa je manj obremenjeno in tako lahko dlje časa nudi prostor ostankom odpadkov.
.jpg)
Foto: Martina Budal
Kaj lahko naredimo kot posamezniki
Veliko ljudi kdaj pomisli, da je dodaten trud z ločevanjem odpadkov povsem odveč, saj na koncu vse konča na istem kupu. Menijo tudi, da odpadki niso njihova skrb, da sosed tudi ne ločuje, da se nimajo časa ukvarjati s takimi nepomembnimi stvarmi in da je njihovih nekaj odpadkov proti onesnaženju, ki ga povzročajo industrija in tovarne, le kapljica v morje.
Vendar to ne drži, saj ločeno zbrane sekundarne surovine ne končajo na istem kupu kot drugi komunalni odpadki. Ločeno zbrane surovine iz ekoloških otokov se pripeljejo v zbirni center, kamor lahko občani pripeljejo tudi ostale koristne odpadke. Od tu jih komunalno podjetje odda pooblaščenim organizacijam za ravnanje s koristnimi surovinami. Količine odpadkov pa lahko zmanjšamo tudi drugače. V trgovino se lahko odpravimo s košaro ali tekstilno vrečko in tako nam ni treba spet in spet kupovati plastičnih vrečk, ki se nam potem kopičijo doma. Kupimo lahko koncentrirane izdelke ali izdelke, ki se lahko spet polnijo. Izdelke za enkratno uporabo lahko nadomestimo s trajnejšimi (npr. tekstilni prtički ali robčki namesto papirnatih, itd.). Pri nakupovanju se lahko odločimo za nakup takih izdelkov, ki ne škodujejo okolju (npr. čistila, barve, laki, itd.). Stvari, ki jih ne potrebujemo več, pa so še uporabne, lahko prodamo ali podarimo, namesto da jih odvržemo (npr. obleke, pohištvo, igrače, itd.). Kot posamezniki imamo torej velik potencial, da ravnamo okolju prijazno. Naša nagnjenost k temu pa je še vedno najbolj odvisna od naših osnovnih vrednot in vrednot družbe, v kateri živimo.
Vrednote, okoljska etika in okoljska zavest
Naše vrednote sestavljajo določena prepričanja ali moralna načela, brez katerih ne bi mogli opredeljevati, kaj je za nas prav in kaj ne. Tudi v odnosu do okolja imajo posamezniki določene predstave o tem, kaj se sme in kaj ne, prav o tem pa govori okoljska etika. Ta raziskuje človekov pogled na okolje in njegov odnos do njega ter kakšne moralne vrednote in norme ga pri tem vodijo. Te so potrebne predvsem za oblikovanje in udejanjanje okoljske zavesti.
Da smo se ljudje lahko lotili ekologije in okoljske zavesti, smo potrebovali okvirje, v katere smo to zavest vgradili, te pa nam je dala okoljska etika. Ekologija in njene današnje težave zahtevajo spremenjen odnos človeka do narave, nasploh pa je potrebna sprememba njegove miselnosti. Z drugimi besedami, potrebujemo etične norme, ki bodo ustrezno uravnavale našo dejavnost z naravo. Izdelati moramo vrednostna merila, vsak od nas pa se mora zavedati svoje odgovornosti za današnji in tudi jutrišnji svet. Živeti bo treba bolj razumno in skladno z naravo. Prehod v trajnostno družbo in kulturo ni mogoč brez temeljite spremembe naše celotne duhovnosti, etike, torej spremembe lestvice vrednot. Trenutno je varovanje okolja samo ena izmed številnih možnih vrednot in je pri nekaterih posameznikih lahko v koliziji z mnogimi drugimi.
Na praktično ravnanje ljudi z naravo vpliva njihova okoljska zavest in to, kakšne vrednote vidijo v naravi. Ozaveščenost o lastni udeležbi pri nastajanju okoljskih posledic je elementaren pogoj, da človek spremeni vzorec svojega ravnanja. Če takšne ozaveščenosti ni, tudi ni pripravljenosti za drugačno delovanje. Ob takšni ozaveščenosti je tudi lažje izpeljati sistemske ukrepe okoljske politike, ki spreminjajo dosedanje trende in vsaj omilijo, če že ne morejo preprečiti posledic. Soustvarjalec ekološke zavesti je torej takšna družba, ki goji določen odnos do ekologije in ekoloških problemov. Posamezniki so podvrženi različnim vplivom, na katere se različno odzivajo.
Kako ozaveščeni smo Slovenci
Slovenija ima razmeroma dolgo tradicijo na področju javnega ozaveščanja v odnosu do okolja, kjer so v preteklosti pomembno vlogo odigrala predvsem nekatera društva. Poleg tega in sprejete zakonodaje so za ozaveščanje pomembne tudi nevladne okoljske organizacije, ki so pomembni akterji pri reševanju okoljskih problemov. Posameznik, ki se odloči sodelovati v procesih odločanja, je pripravljen tudi prevzeti odgovornost za odločitve, ki spreminjajo okolje.
Za ozaveščanje je pomemben tudi prenos znanja. Slovenija ima razmeroma bogato tradicijo okoljskega izobraževanja in vzgoje. Ključ za reševanje problemov okolja je vsekakor ustrezno posredovanje znanja v celoten sistem izobraževanja mladih in odraslih, hkrati s celovitejšo okoljsko ozaveščenostjo in odgovorno držo do narave, soljudi sedanje in prihodnjih generacij.
V Sloveniji smo glede ozaveščenosti šele v začetni fazi, saj so nujne številne spremembe. Prevladujejo tri temeljne situacije: izrazita prevlada vrednotne ekološke drže, v redkih primerih prevlada neekološke drže in skoraj simetrična odstotna uravnoteženost ekološke in neekološke drže. Nekateri dajejo prednost neokoljskim vrednotam, medtem ko se drugi ne strinjajo s trditvijo, da v življenju obstajajo pomembnejše stvari, kot je varovanje okolja.
Prizadevanja za sortiranje komunalnih odpadkov
Tudi na področju odpadkov prebivalci Slovenije trenutno še vedno niso dovolj ozaveščeni ali stimulirani, da bi z odpadki samoiniciativno ravnali na trajnosten in okolju prijazen način, o čemer pričajo tudi statistični podatki. Slovenija namreč pri ravnanju s komunalnimi podatki zaostaja, zaskrbljujoče stanje pa je predvsem na področju ločenega zbiranja odpadkov, saj količina komunalnih odpadkov narašča, ločeno pa nam jih zaenkrat uspe zbrati le dobrih 11 % (podatki za leto 2008). V primerjavi z odloženo količino odpadkov se jih še vedno predela premalo.
Po podatkih obstaja velika pripravljenost ljudi za sortiranje odpadkov, vendar organizacija komunalne dejavnosti ni vedno takšna, da bi lahko v polni meri izrabila to pripravljenost. Tudi ekološke vzgoje je v Sloveniji v splošnem še vedno premalo. V šolah je ekologija le obstranska veda, ki predstavlja le dodatek drugim učnim predmetom, kar pa je premalo. Veliko večji del okoljske vzgoje danes v našem prostoru naredijo mediji, ki pa niso vedno objektivni.
V prihodnjih letih bi morala biti zato glavna naloga izvajalcev javnih služb v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor ozaveščanje prebivalcev o odpadkih kot uporabnih surovinah, z uporabo katerih lahko ohranimo vire tudi za prihodnje generacije. Trenutno še vedno prevladuje paradigma, da mlajši in bolj izobraženi praviloma v večji meri izkazujejo okoljska stališča kot starejši in manj izobraženi. Prav z izobrazbo se stopnjujeta okoljska kritičnost in občutljivost ter hkrati upada občutek nemoči, da bi posameznik lahko osebno kaj dosti naredil za okolje. Povečuje se tudi število ljudi, ki ne soglašajo s trditvijo, da ni smiselno skrbeti za okolje, če tega ne počenjajo tudi drugi. Torej je izobraževanje in ozaveščanje prebivalcev Slovenije resnično eden izmed glavnih dejavnikov, ki bi lahko vplival na izboljšanje trenutnega stanja in nas pripeljal bližje k trajnostnim in sonaravnim oblikam bivanja.
Tekst: Polona Somrak