Včeraj se je odvila konferenca v okviru projekta Slovenija znižuje CO2 z naslovom Podnebni posvet: Podnebni cilji in podnebni zakon. Beseda je najprej tekla o srečanju v Koebenhavnu in (ne)obvezujočih ciljih, ki jih je prineslo.
Po mnenju Jerneja Stritiha (Služba Vlade RS za podnebne spremembe) srečanje kljub kritikam pomeni osnovo, saj so pristopile države, ki prispevajo skupaj več kot 80 % emisij. Negotovost predstavlja dejstvo, da ni jasnega pravnega režima za po letu 2012, zato je potrebna nova strategija. Za znižanje od 3 do 4°C bodo potrebne velike prilagoditve.
Dr. Lučka Kajfež Bogataj (Biotehniška fakulteta, IPCC) ocenjuje, da je eden ključnih problemov pomanjkanje podpore javnosti. Pomembno je tudi razširjanje uporabe ogljičnega odtisa.
Mag. Vida Ogorelec Wagner (Umanotera) opozarja na premalo ambiciozne in preslabo definirane cilje, preveč elastično evropsko zavezo ter slabo razumevanje s strani politike in javnosti.
Dr. Uroš Merc (Bisol d.o.o.) opominja, da je bilo sonce dolgo časa glavni energetski vir, fosilna goriva imajo to vlogo relativno kratek čas, zdaj pa je spet nastopil čas za prehod na sončno energijo.
Po besedah Oskarja Komaca (Sindikat delavcev gradbenih dejavnosti Slovenije) obstaja v EU potencial za do pol milijona zelenih delovnih mest. Svari pa, da zamujamo z energetsko prenovo stavb.
Dr. Dušan Plut (Filozofska fakulteta) meni, da zamujamo za 40 let in kljub rasti globalnega prebivalstva uporabljamo zastarele mehanizme, emisije toplogrednih plinov pa so se v tem času povišale za dva- do trikrat. Nujno je upoštevati zgodovinsko odgovornost industrijsko razvitih držav. Eden glavnih problemov je, da ni volje za spremembo temeljne razvojne civilizacijske paradigme.
Mag. Zoran Kus (Ministrstvo za okolje in prostor) se sprašuje, če ni zaradi počasnih pogajanj premalo časa za zagotovitev zavezujočega dogovora v Cancunu ter bi bilo bolje razmišljati o srečanju v Afriki leta 2011. Potreben je premislek, če lahko tudi druge opcije pripeljejo do istega cilja, v primeru, da sploh ne bomo sposobni sprejeti globalnega zavezujočega sporazuma.
Kje ležijo potenciali Slovenije za izboljšanje varovanja podnebja in obenem doseganje blaginje in konkurenčnosti?
Analiza strukture emisij pokaže, da sta glavna krivca promet in industrija – slednja je sicer razpršena, a je odgovorna za 30 % izpustov. Za trgovanjem z izpusti se skrivajo tudi geopolitični interesi. Socialno šibkejši sloji so izpostavljeni energetski revščini. Strokovnjaki se strinjajo, da je treba doseči miselni preskok. Nujne so debate o inštrumentih, najboljših za Slovenijo, ne smemo samo slediti EU, ki sicer v zelene namene vlaga petkrat manj od ZDA ter kar 15-krat manj od Kitajske! Priložnosti za nova, zelena delovna mesta obstajajo, a ni konkretnih izračunov.
Mag. Kus vidi ob čimprejšnjem odmiku od fosilnih goriv velike potenciale v energetiki ter transportu, ki je v zadnjih 20 letih v Sloveniji trikratno narasel. Mag. Ogorelec Wagner izpostavlja pomen geotermalne energije pri sončnih nihanjih, pametne števce ter materiale za nadomeščanje lesa v gradnji. Dr. Kajfež Bogataj opozarja na pomembnost ureditve prometa, saj delci v zraku že zdajšnjim generacijam krajšajo življenja za eno do dve leti.
Po mnenju dr. Pluta je oboje dosegljivo le, če gre za koncept blaginje brez količinske gospodarske rasti, z zmanjšanjem snovno-energijskih tokov. Ostali modeli so utopični. Slovenija nima nobene možnosti za uspeh v neoliberalnem okviru, lahko pa je med najuspešnejšimi na svetu po novem konceptu, saj ima štiri prednosti; zelo ugodno geografsko lego ter velik naravni, človeški in socialni kapital – pri slednjem kot primer solidarnosti izpostavlja množično udeležbo pri akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu!
Ključen je tudi skladen regionalni razvoj.
Mag. Ogorelec Wagner meni, da bi lahko radikalno spremenili vzorce v družbi z dvigom cene virom in ogljiku – eksterni strošek tone ogljikovega dioksida namreč dejansko znaša 100 €.
Primeri dobre prakse
Dr. Aljaž Plevnik (Urbanistični inštitut RS) opozarja na pomen projekta Civitas Elan pri razvijanju celovite prometne strategije, saj ne zadošča več ukvarjanje z infrastrukturo. Opozarja, da je v devetih letih (od 1994 do 2003) upadlo število peš (s 27 na 19 %) ter z avtobusom opravljenih poti (z 21 na 13 %), uporaba koles ostaja na 10 %, avtomobilski prevozi pa so narasli z 42 na kar 58 %.
Ena od prioritet v Ljubljani je izboljšava javnega potniškega prometa, ki bi moral postati primerljiv s tramvajem. V načrtih je vzpostavitev cestnega koridorja sever-jug z ločenim pasom za avtobuse ter prednost zadnje na križiščih, izboljšava prestopov ter prikaz realnega časa prihoda na postajo.
Kolo po mnogih virih ostaja najbolj racionalen prevoz v mestih, sploh na kratke razdalje. V Ljubljani deluje prvi kolesarski koordinator, cilj pa predstavlja podvojitev števila kolesarjev.
Ustreznemu načinu dostopa do novogradenj je treba nameniti pozornost že v fazi načrtovanja.
Cveto Fendre (Šolski center Velenje) opozarja, da večina šol in drugih javnih ustanov, zgrajenih od šestdesetih do osemdesetih, pade po energetski učinkovitosti v zadnja dva razreda, kar pomeni precejšnjo energetsko izgubo. Možnost prihrankov leži v organizacijskih ukrepih (10 %), ozaveščanju (5 %) ter tehnično-investicijski dejavnosti (30 %). Fendre ocenjuje, da bi z mehkimi ukrepi v šolah lahko prihranili 120 Gwh letno, kar pomeni 45.000 ton ogljikovega dioksida.
Marko Slapnik (Občina Solčava) vidi potencial v povezovanju ekoloških praks in turizma sploh v občinah z velikim deležem varovanih območij. Za dobre rezultate je ključna tudi povezanost in dobro sodelovanje skupnosti. Kot primer dobre prakse navaja nizkoogljične študijske ture za medije.
Dr. Merc izpostavlja številne prednosti sončnih elektrarn kot energetskega vira: so za vzdrževanje nezahteven sistem, robustne, neslišne, kot razpršen vir geopolitično neodvisne, so dostopne, zanesljive, estetske, modularne, cenovno konkurenčne in imajo še ogromne potenciale. Pri proizvodnji je poraba ogljikovega dioksida zanemarljiva, pri delovanju imajo bistveno večji izkoristek od drugih virov, stroški proizvodnje pa se drastično nižajo. Sončna energija hitro postaja konkurenčna konvencionalnim energetskim virom, a bo potreben širši družbeni konsenz ter politična volja – tradicionalna podjetja so močan lobi.
Po zagotovljenih kupnih cenah se naložba povrne po 10 letih, sicer bi trajalo 34 let. Zato so subvencije pomembne vsaj do točke preloma, ki naj bi nastopila že leta 2015.
Ivan Hribar (Terme Snovik) ocenjuje kot pametno naložbo v zelene tehnologije z namenom hlajenja in segrevanja zraka ter vode, konkretno izpostavlja pozitivne izkušnje s toplotnimi črpalkami voda-voda in voda-zrak, vakuumskimi sončnimi kolektorji, kotlovnico za biomaso idr.
Dr. Martina Bavec (Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede) navaja, da od 500.000 ha kmetijskih površin na 30.000 ha (oziroma 2000 kmetijah) poteka ekološka, na 60.000 ha (6000 kmetijah) pa integrirana pridelava, vendar opozarja na pravilno interpretacijo integrirane oziroma sonaravne pridelave, saj se za pojmom lahko skriva uporaba pesticidov.
Intenzivno kmetijstvo ni prineslo rešitev, globalno nas še pestijo lakota, toksini v hrani ter civilizacijske bolezni. Nujna je nova paradigma kmetijstva s kolikor mogoče zaprtim krogotokom, ki bo imel za posledico okusno, kakovostno hrano ter varovanje biotske raznovrstnosti, tal, vode in zraka.
Za Slovenijo je ekološko kmetijstvo najprimernejše zaradi številnih zavarovanih območij in bi ga bilo treba še toliko bolj stimulirati. Po javnomnenjski raziskavi bi 84 % Evropejcev podprlo dodatne subvencije pridelavi ekoloških živil, v Sloveniji pa jim je naklonjeno kar 98 % anketiranih.
Tekst: Pika Kofol