Facebook skupina Facebook stran Twitter Youtube

V Romuniji se obetajo novi presežki


Obisk Bukarešte je bil manj potovanje skozi prostor kot potovanje skozi čas. Kdo se ne spomni letošnjega januarja, štiri mesece pred 17. aprilom? Vsi v slovenski ekipi smo verjeli, zaupali ... malo spali in veliko garali. Vse še ni bilo jasno, vse ni bilo gotovo, postoriti je bilo treba še ogromno tega. Naši obrazi niso bili vedno sijoči in polni samozavesti, včasih bili tudi zmedeni, negotovi, predvsem pa utrujeni.

Naši romunski prijatelji so zdaj štiri mesece pred njihovim dnevom Č -- 25. septembrom 2010! Naredili so že ogromno, toda pred njimi je še veliko izzivov. Liana, začetnica in ena glavnih koordinatoric akcije, in Tudor, IT vodja romunskega tima, sta me povabila v Bukarešto, ker so pred zahtevnimi koraki, ki terjajo precej navdiha in spodbude. Nisem znal reči drugega kot: "Prav, pridem!" Mircho je (itak) šel zraven.

Bukarešta naju je dočakala s toplim majskim večerom in k sreči osvežujočimi plohami. Prva dva dni smo obiskali nekaj lepih lokacij, od ponedeljka do srede pa so sledila srečanja z vodilno ekipo Let's do it Romania.

Obrazi na prvem vodstvenem sestanku niso bili nič drugačni od obrazov vodstvene skupine pri nas ob začetku letošnjega leta: sijoči in polni navdušenja, toda po malem tudi zmedeni, negotovi in utrujeni.

Problematika odpadkov v Romuniji je nekaj povsem drugačnega kot v Sloveniji. Zares velika težava je pomanjkanje urejenih odlagališč. Pravzaprav jih sploh ni. Menda obstaja eno tako odlagališče, pa še to za silo. Tista, ki obstajajo, so vsa "na ho-ruk", približno taka kot kaka ogromna divja odlagališča. Enega takega smo videli: ogromen kup, navožen s tovornjaki na sredo pobočja, in ograjen z odpadnimi gumami ...

Edino železni odpadki gredo vsi v predelavo -- nič čudnega, vsak dvajseti prebivalec je Rom. Poleg tega je videti ogromno plastike, pločevink, vrečk, gradbenih in drugih odpadkov. Balkan pač, in temu ustrezen odnos do smeti. Komunalnih odpadkov pridelajo malo manj kot mi po prebivalcu, skupaj z industrijskimi pa jih nanese po prebivalcu 50 x več kot v Sloveniji, kar si je težko predstavljati. Poleg tega pri njih industrijski odpadki romajo kdo ve kam, saj obratov za recikliranje ni. Odpadki so dobesedno povsod, na podeželju so tudi na dvoriščih, pa nikogar nič ne moti. Koliko ozaveščanja jih še čaka!

Z Mirchotom sva sicer občudovala mnoge uspehe ekipe in bila vesela njihovih dosedanjih dosežkov. Najbolj navdušujoč je okraj Cluj, v katerem so se lokalni koordinatorji odlično organizirali in po zaslugi enega velikega navdušenca pripravili register odlagališč v njihovem okraju. Pozoomajte malo zemljevid okrog Cluja, pa boste videli, koliko odlagališč so že našli. Dogaja se toliko, da je bilo težko vsemu slediti!

Pa težave skupine? Težko najdejo stik z mediji, sponzorji se ne odzivajo, zaradi raznih iskrenj nekateri zapuščajo organizacijsko skupino. Nič čudnega, da je vzdušje bilo občasno prav utesnjujoče. In, tukaj sva prišla kot naročena midva z Mirchotom! Podelila sva z njimi cel kup izkušenj in navdiha, jih motivirala in spodbujala. Mircho je navduševal partnerje in višal meje vizije koordinatorjev skupin, jaz sem predstavljal možnosti strukturiranega povezovanja, team-buildinga in projektnega načrtovanja.

Pomislite: 22 milijonov prebivalcev, površina 10x večja kot v Sloveniji, 40 regij, 2600 enot, podobnih našim občinam. Samo v Bukarešti živi 2,5 milijona ljudi.

Kako določiti identiteto skupine? Kako določiti cilje? Kako ohranjati jasno vizijo? Kako povezati manjšine? Kako združiti kontrastne mentalitete raznolikih prebivalcev s severa in juga? Kako komunicirati med mesti in podeželjem? Kako vključiti oblast, ki velja med ljudmi za skrajno nezanesljivo? Kam z nabranimi odpadki po akciji?

Skratka, Romuni imajo še debel sveženj razlogov več, zakaj ne verjeti v možnost uspeha akcije, toda imajo tudi zlate posameznike, združene v nadobudne skupine, ki so zmožne premakniti še večje gore odpadkov kot smo jih v Sloveniji.

"Samo preštejte svoje otroke!" jih je spodbujal Mircho. "Milijon ljudi je pri vas povsem realna številka. Prvi boste, ki boste prebili milijon čistilcev v enem dnevu."

"Saj res, samo med 3. in 11. razredom jih številka dosega skoraj dva milijona," je ugotavljal Tudor, ko je pobrskal za temi podatki po internetu.

Žalostni obrazi so se brž spremenili v nasmejane, v očeh je zažarela iskra zaupanja. Tako smo se navdušili nad idejo, da bodo Romuni presegli milijon prostovoljcev, da smo morali kar nazdraviti!

V torek je sledil "žur" s širšimi skupinami, šli smo se Kavarno svet in na koncu ugotovili, da se je energija v skupini dvignila za še nekaj stopinj. Sami so delali neverjetne stvari! Videli so, da je možno. Ljudje samo potrebujejo nekoga, ki jim pokaže, kako dragoceni so v resnici.

Po delavnici o permakulturi v sredo smo naredili še nekaj korakov naprej, potem pa sva se z Mirchotom poslovila in odpotovala domov. Domov? Ko si med takimi ljudmi, ti pravzaprav ni treba iti nikamor, da si doma. Dom bo povsem drugačna vrednota, ko bomo v nekaj letih očistili ves svet. Dom bo svet in svet bo dom.

Držimo pesti Romunom, da bodo stopili skupaj in premaknili meje projekta še za stopnico više!

Tekst in foto: Nara Petrovič


Prijava na Čist-e-novice