Zakaj nam je uspelo in kako nam bo tudi v prihodnje?

Po akciji smo vsi bogatejši za precej izkušenj. Občinske organizatorje pri projektu smo prosili, naj nam posredujejo svoje ugotovitve, primere dobre prakse, najbolj pereče probleme pri ravnanju z odpadki v svojih občinah in potencialne rešitve, tako na lokalni kot nacionalni ravni (najlepša hvala vsem za odzivnost!).
Sledi povzetek najpogosteje navedenih ter najbolj inovativnih idej.

Izzivi in predlogi:

IZBOLJŠAVA INFRASTRUKTURE

• V vsaki občini bi moral obstajati zbirni center za ločevanje odpadkov pred odvozom na deponije.
  
• Če bi obstajale organizirane deponije za gradbene in biološke odpadke, bi se količina odpadkov na divjih odlagališčih bistveno zmanjšala.
  
• Predelovanje ločenih frakcij v sami občini, s čimer se odprejo dodatna delovna mesta.
  
• Na pokopališčih so potrebni kontejnerji za ločevanje sveč in organskih odpadkov.
  
• Nujno pogostejše/sprotno odvažanje odpadkov z eko otokov in sprotna zamenjava poškodovanih zabojnikov.
  
• Zabojniki za ločevanje so preredko postavljeni, premajhni ter imajo preozke odprtine – vse to ljudi odvrne od tega, da bi jih uporabljali. Morajo biti dovolj blizu, da lahko odpadke nesemo peš.
  
• Postavljanje funkcionalnih in estetskih eko otokov v nakupovalne centre.

NADALJNJA SANCIJA DIVJIH ODLAGALIŠČ

• Register mora ostati aktiven; želja po uvedbi avtomatskega pošiljanja prijave na inšpekcijo.
  
• Pri sanaciji odlagališč so najpogostejši problemi dostopnost, ustrezna usposobljenost čistilcev, ločevanje na terenu, odvoz, stara odlagališča (segajo tudi več metrov v globino).
  
• V manjših krajih in vaseh so kršitelji pogosto znani, a jih sosedje ne prijavijo.
  
• Poostriti je treba nadzor na terenu – ponekod postavljajo kamere, zapornice. Omejevanje dostopa.
  
• Organizirati bi bilo treba posebne akcije pobiranja salonitnih plošč in drugih nevarnih ter kosovnih odpadkov.
  
• V čiščenje je treba vključiti ekošole in čim več društev.
  
• Očiščena odlagališča je treba redno pregledovati, depresije zasuti in iskati izvor onesnaženja. Če se kršitelja odkrije pri dejanju, mora sam očistiti odlagališče.
  
• Obveščanje o odlagališčih na javnih krajih s fotografijami in lokacijami.
  
• Postavitev opozorilnih tabel s prepovedjo odmetavanja, sploh na saniranih odlagališčih ter na mestih za druženje v naravi.
  
• Raje sistem nagrajevanja kot kaznovanja za spodbudo.
  
• Želja po ponovitvi akcije naslednje leto ali vsaj v okviru mednarodnega projekta Let's do it World leta 2012, morebiti nekoliko prej zaradi bujnega rastja.
  
• Spodbujanje podjetij, šol, društev, da prevzamejo določene predele v reden nadzor in čiščenje (zgled: ZDA, kjer so ob cesti table s tistimi, ki skrbijo za čistočo področja).

GOSPODINJSTVA

• Nujno opremiti vsako gospodinjstvo s posodami za ločevanje odpadkov ali redno zagotavljati vrečke različnih barv, ki jih lahko dajejo v domači smetnjak in redkeje peljejo do eko otoka. Olajšati je treba ločevanje odmaknjenim naseljem in kmetijam.
  
• Nazornejša predstavitev ločevanja na letakih in nalepkah na vidnem mestu ter obrazložitev, zakaj je ločevanje pomembno.
  
• Zgledovanje po švicarskem sistemu vreč.
  
• Intenzivnejše kompostiranje doma.

POTROŠNIŠTVO IN PREVENTIVA

• Potreben je celovit pristop in sodelovanje vseh družbenih sfer, ki se morajo zavedati ne le osebnih, temveč tudi dolgoročnih družbenih koristi.
  
• Uvedba obveznega predmeta okolje in ekologija na osnovnih šolah.
  
• Soočenje z lastno potrošniško miselnostjo – vse, kar kupimo, postane odpadek – in preusmeritev v trajnostno naravnano miselnost.
  
• Nesprejemljivo je, da so nekateri proizvodi v dvojni embalaži (vrečka in še kartonska škatla). Več embalaže iz recikliranih materialov, stekla.
  
• Trgovci ne bi smeli deliti plastičnih vrečk pri blagajnah, kvečjemu biorazgradljive ali prodaja platnenih. Prepoved uporabe vrečk iz PVC-ja (zgled: Avstralija).
  
• Embalažo bi morali denarno ovrednotiti; denarno nadomestilo za vračanje (zgled: avtomati za vračanje v Nemčiji); uvedba kavcije na plastenke in pločevinke.
  
• Uvedba okoljskega samoprispevka (plačilo ali oddelati nekaj ur letno).
  
• Zaposlovanje brezposelnih prek javnih del in socialno ogroženih kot inšpektorjev ter pomoči pri čiščenju.
  
• Potrebnega je več oglaševanja in ozaveščanja prek medijev, saj javnost ne ve za zbirne centre komunal ter da lahko večino odpadkov odda brezplačno. Osebje mora biti prijazno, da ljudi ne odvrne in zaradi udobja še naprej odmetavajo v naravo.
  
• Organizacija natečaja za najčistejšo skupnost.
  
• Opozoriti izvajalce na gradbiščih, gostince ... na pravilno ločevanje in odlaganje.
  
• Posebno ozaveščanje velikih onesnaževalcev.

ZAKONODAJA IN NJENA IMPLEMENTACIJA

• Želja po strožjem zakonu, ki bi neposredno kaznoval kršitelje.
  
• Inšpektorji bi morali izvajati reden, sistematičen nadzor nad problematičnimi točkami.
  
• Institucije so preveč toge, potrebno je ugotavljanje razlogov za nastajanje odlagališč.
  
• Vlada mora sprejeti zakon o obveznem ločevanju in recikliranju odpadkov.
  
• Kršitelji bi plačali kazen, katere del bi prejel prijavitelj, del inšpekcija, del pa bi ga vložili neposredno v varovanje okolja.
  
• Pristojne službe naj izdajo odločbo lastnikom zemljišč, da zasujejo nelegalno izkopane gramoznice, ki privlačijo odpadke. Lastniki naj bodo po zakonu zavezani, da dvakrat letno pregledajo svoje zemljišče za odlagališči.
  
• Višja kazen za metanje odpadkov po tleh.
  
• Nujno je uvesti sistem sledenja ter rešitev za odlaganje gradbenih odpadkov.
  
• Večja pooblastila mestnim redarjem.
  
• Trdnejši dogovori na ravni občina – komunala glede sprotnega saniranja odlagališč.
  
• Nameniti več državnih in občinskih sredstev komunalnim podjetjem.
  
• Večji nadzor nad vsebino zabojnikov gospodinjstev in podjetij.

Foto: Bor Šparemblek

Primeri dobre prakse in razlogi za uspeh akcije:

• Večdesetletna tradicija: vsakoletne akcije, že vzpostavljeno dobro sodelovanje lokalnih akterjev.
  
• Pomembna so srečanja v živo, vzpostavitev občutka skupnosti.
  
• Manjše krajevne skupnosti so pogosto uspešnejše, ker se med seboj bolje poznajo in lažje organizirajo, domačini tudi najbolje poznajo teren.
  
• Zadati si je treba visoke cilje in se pravočasno lotiti priprav.
  
• K ozaveščanju zelo pripomore, če dobijo vsa gospodinjstva v občini vabilo na vsakoletno čistilno akcijo.
  
• Boljši rezultati, ko k pozivanju pristopi tudi občina.
  
• Marsikatera občina je zagotovila poleg obvezne opreme tudi malico ter dodatna sredstva za pomoč društvom.
  
• Izjemen odziv društev, ki so pogosto odlično koordinirala zbirna mesta.
  
• Pomoč lokalnih društev, prevoznikov, podjetnikov in kmetov pri prevozu in nudenje potrebne mehanizacije; ponekod so se odzvali prav vsi povabljeni.
  
• Širok razpon udeležencev – od najmlajših do najstarejših; učenci s seboj pripeljali še odrasle; pomembno je medgeneracijsko sodelovanje.
  
• Vključevanje učencev v čistilne akcije večkrat letno, počitniško delo – čiščenje in urejanje okolja.
  
• Koši za ločeno zbiranje po šolah in drugih javnih ustanovah; delavnice, predavanja, razstave in drugi ozaveščevalni dogodki.
  
• Zbiranje starega železa po domovih.
  
• Reden odvoz kosovnih odpadkov.
  
• Komunala je uvedla posebne zabojnike za embalažo za vsako gospodinjstvo.
  
• Komunala je izdala informativno zgibanko in hitro upošteva želje po dodatnih zabojnikih.
  
• Komunala je dobavila vrečke in rokavice ter pomagala pri organizaciji.
  
• Dobro sodelovanje z novoustanovljenim inšpektoratom in redarstvom.
  
• Če gospodinjstvo ne sodeluje v čistilni akciji, mora plačati določen znesek (rezultat: čistila je skoraj tretjina občanov).
  
• Podjetja, ki vestno ločujejo, imajo precejšnje prihranke.
  
• Ker se večino odpadkov zbere ločeno, je v občini odvoz mešanih odpadkov potreben le enkrat na 14 dni. Komunalno podjetje pregleduje zabojnike, ob nepravilnem ločevanju prejme stranka opozorilo, naslednjič pa kazen (potrebni so tudi na začetku nepriljubljeni ukrepi, ki so dolgoročno koristni).
  
• Pomembna vloga lokalnih medijev pri ozaveščanju.

Tekst: Pika Kofol